Iz zgodovine DVZ Ponikve

Leta 1934 so nekdanje ponikovske železarne preuredili v zavetišče z imenom Zavod sv. Terezike Ponikve, ki so ga vzdrževale sestre sv. Križa iz Djakova. Te sestre so tudi zgradile dvonadstropno stavbo z visokim pritličjem, v katerem so uredile okrevališče, konec septembra 1935 so v Ponikvah odprli zdravstveni dom.

Od leta 1935 dalje pa se je v navedenih objektih ves čas nadaljevala tradicija zdravstvene zadruge in drugih socialno-zdravstvenih in kulturnih dejavnosti.

Od leta 1952 je bil na tem prostoru Dom počitka Ponikve.

Zaradi potreb in takratnih razmer je v letu 1961 ObLO Grosuplje z odločbo ustanovil Delovno zaščitni zavod za mlajše invalide v Ponikvah pri Dobrepolju. Poleg že obstoječih nastanitvenih kapacitet je zavod organiziral še delavnice pod posebnimi pogoji, ki so obsegale:

  • montažnokovinsko delavnico, v okviru katere so delavci sestavljali priključne vrvice, mikrostikala, lestenčne sponke in druge izdelke za električne naprave ter oblikovali kovinske okraske
  • pletiljska delavnica v kateri so delavci v glavnem izdelovali navleke za potrebe invalidov z amputiranimi udi in druge bombažne pripomočke za potrebe ortopedskih podjetij in bolnišnic.
  • Proizvodna dejavnost je delovala povsem samostojno v tesnem sodelovanju s Tovarno kovinske galanterije Ljubljana, Elmo iz Črnuč in Zavodom za rehabilitacijo invalidov Ljubljana.

V letu 1972 je SR Slovenija z zakonom ustanovila Delovno varstveni zavod Ponikve, p.o., kot posebni socialni zavod z dejavnostjo priučevanja in zaposlovanja mlajših invalidnih oseb in njihovo oskrbo v zavodu.

Zavod je sprejemal na usposabljanje in zaposlovanje ter v varstvo tiste huje prizadete ljudi, ki zaradi pomanjkanja socialnih pogojev niso mogli biti vključeni v običajno življensko in delovno okolje.
Na usposabljanje se je takrat sprejemalo ljudi s telesno okvaro, ki so bili brez statusa invalida… DVZ Ponikve je bil bili takrat edini tovrstni zavod v Jugoslaviji in je sprejemal invalide s telesno okvaro s področja celotne Jugoslavije.

Poleg že obstoječega sodelovanja s TKG in Elmo so pričeli zaposleni razvijati delavnico za oblikovanje umetniških reprodukcij in spominkov v kateri so izdelovali kipce, reliefne portrete in podobne spominke.

Z znanjem oblikovanja izdelkov in postopki obdelovanja kovin ter z opremo delavnic s stiskalnicami se je postopoma pričela razvijati proizvodnja drobnokovinskih izdelkov, ki se izdelujejo še danes: značke, obeski, plakete, medalje, …

Proizvodnja izdelkov je bila organizirana tako, da se je delalo za znane kupce po njihovih predhodnih naročilih. Do osamosvojitve Slovenije je bil večji del naročnikov iz Srbije, nekaj iz Bosne, nekaj pa iz drugih republik bivše Jugoslavije.

Na podlagi “Zahteve za preoblikovanje Delovno varstvenega zavoda Ponikve”, ki ga je 07.02.1991 izdala SR Slovenija, Republiški sekretariat za zdravstvo in socialno varstvo iz Ljubljane, se je DVZ Ponikve, p.o. Ponikve razdelil na dva nova subjekta.

Invalidske delavnice so se po zakonu o podjetih (Ur.l. SFRJ 40/90 in 46/90) preoblikovale v DVZ Ponikve Podjetje za zaposlovanje in usposabljanje invalidov d.o.o.

Registracija DVZ Ponikve d.o.o. je bila izvršena s sklepom registrskega sodišča v Ljubljani (07.06.1991).